Po sledeh šahovskega športa

Szymona Winawerja, znamenitega šahovskega amaterja druge polovice XIX. stoletja,  bomo spremljali samo še na enem poslovno-šahovskem potovanju in sicer se mu bomo pridružili na Dunaju leta 1882. Tam je bil pravi pravcati veleturnir (v šahovski literaturi se je ustalil izraz mamutski turnir), ki je trajal skoraj dva meseca!

V zadnjem prispevku za letošnjo zadnjo številko bom Izkoristil priložnost za zgoščen prikaz razvoja šahovskih tekmovanj od sredine XVIII. stoletja naprej. Seveda so morali biti v tem času že izpolnjeni predpogoji, ki so »šahovski šport« sploh omogočili. Najprej poenotenje šahovskih pravil v ožjem pomenu besede. Katero – še danes veljavno – šahovsko pravilo je najmlajše? Mimogrede odgovorim: to je pravilo jemanja kmeta en passant (mimogrede!). Kodificirano je v slavni Philidorjevi »Analizi šahovske igre« iz leta 1749, natisnjeni v Londonu.

Sledili so prevodi v angleščino in dokaj hitro tudi v druge evropske jezike. Ohranjeni francoski termin en passant pa ni edini iz obdobja francoske prevlade v šahovski zgodovini. Pravilo, ki zapoveduje, da moramo premakniti dotaknjeno figuro, je izvirno pièce touchée. (Na Štajerskem je bilo po kavarnah in celo klubih v moji mladosti pogosto slišati skrivnostni pe(t)stoše!) Dandanes prevladuje takšna ali drugačna angleščina – zato je vsesplošno prisoten izraz touch-move rule. Torej še angleško: The touch-move rule in chess specifies that a player, having the move, who deliberately touches a piece on the board must move or capture that piece if it is legal to do so. If it is the player’s piece that was touched, it must be moved if the piece has a legal move. If the opponent’s piece was touched, it must be captured if possible. If the touched piece cannot be legally moved or captured, there is no penalty. Vse jasno? O tem sem pred šestdesetimi leti najprej slišal »taknuto-maknuto« v bivšem bratskem srbsko-hrvatskem jeziku … Pravilo »dotaknjeno-premaknjeno« je sicer precej starejše, toda šele v obdobju, o katerem govorimo, je postalo striktno pravilo. Ob njem še vedno vztraja francoski izraz za »popravljam« (j’adoube, izgovorimo žadub), kadar nasprotnika opozorimo, da bomo popravili položaj figure na šahovnici.

Poleg nastajajočih izrecnih in strogih šahovskih pravil je bila v drugi polovici XVIII. in skoraj celotnem XIX. stoletju stvar šahovskega bontona, da si o napadu na kralja (ponekod tudi na damo) glasno opozoril. Slednje še pozna starejša generacija slovenskih šahistov, predvsem z izrečenim svarilom »šah!« za napadenega kralja, medtem ko se izraza »gardez« za napad na damo ne spomnim (prisoten je bil izraz »šeh« za napad na damo in »šuh« za napad na trdnjavo, vendar ni šlo za nikakršno obvezo). Spomnim pa se zmagoslavnega bojnega vzklika ob potezi, ko so bile hkrati napadene tri najpomembnejše figure: šah-šeh-šuh!

Večina šahovskih pravil, ki so omogočala »civilizirano vojskovanje« na šahovnici, je bila v začetku XIX. stoletja skoraj standardizirana. Do takrat je bila razrešena tudi dilema glede rezultatskega vrednotenja pata. Šatrandž ni ločil med matom in patom: če kralj ni več mogel nikamor, ni bilo važno, ali je bil napaden (matiran) ali nenapaden (patiran) – obakrat je bil igralec poražen. Vendar v šahovskih krogih XVIII. stoletja še ni bilo soglasja o tem, da bi si igralec s patiranim kraljem »zaslužil« pol točke. Otoško (angleško) vztrajanje pri patu kot porazu se je moralo umakniti celinski večini, ki je v patu videla zadnje zatočišče za stran, ki izgublja zaradi materialne premoči nasprotne strani … Potreba po merjenju in nadzoru nad porabljenim časom za razmišljanje se je pokazala šele z organizacijo in izvedbo prvih šahovskih turnirjev.

Znamenita dvoboja

Pred tem so že bila šahovska tekmovanja v obliki dvobojev med znamenitejšimi šahisti. Najpomembnejša dvoboja sta bila med predstavnikoma šahovskih velesil tistega časa, Francijo in Anglijo. V tridesetih letih XIX. stoletja (1834) sta Irec McDonnell in Francoz de la Bourdonnais odigrala kar šest dvobojev, od katerih je ohranjenih vseh 85 iger. Vojaško, politično in religiozno rivalstvo med otoško Anglijo in celinsko Francijo se je po več stoletjih preselilo na bojna polja šahovnice. Sprva (od Philidorja dalje) so bili francoski šahisti za Angleže premočni, šele v štiridesetih letih XIX. stoletja so prevladali Angleži.

Dvoboj med McDonnellom (najmočnejšim londonskim šahistom, rojenem v Belfastu) in de la Bourdonnaisom (učencem kralja francoskega kavarniškega šaha, Deschapellesa), poznejšemu uredniku prve šahovske revije Le Palamède, bi lahko šteli kot nekakšen dvoboj za svetovnega prvaka; resda ni šlo za nikakršen uradni dvoboj, tako pobuda kot izvedba sta bili v zasebnem aranžmaju brez sekundantov in sodnika. Izdatna zmaga francoskega šahovskega genija je utrdila hegemonijo Francije, predstavljala je vrhunec, obenem pa tudi začetek zatona francoskega šahovskega obdobja.

Drugi dvoboj med Angležem Stauntonom in Francozom Saint-Amantom je imel kratko predigro v Londonu leta 1843, kjer sta rivala odigrala šest partij z manjšim denarnim vložkom. Saint-Amant je po minimalni zmagi v Le Palamède iz tega sfabriciral pravi triumf v dvoboju, nakar ga je Staunton uradno izzval na dvoboj do enajst dobljenih partij. Dogovorila sta se o vseh podrobnostih in dvoboj je bil najavljen tako v angleškem kot francoskem šahovskem tisku (Staunton je urejal The Chess player’s Chronicle v Londonu, Saint-Amant pa je od de la Bourdonnaisa prevzel urejanje Le Palamède). Pravzaprav se je problem neopredeljenega časa za razmišljanje pokazal že v tem dvoboju, vendar rešitve še ni bilo na vidiku. Kar se tiče organizacije in »teže« denarnega vložka, je bil pariški dvoboj med Saint-Amantom in Stauntonom na precej višjem nivoju. A kvaliteta partij niti približno ni dosegala pričakovanj. Kljub dovolj prepričljivi zmagi Angleža, bi ta dvoboj le težko označili za dvoboj, ki bi zmagovalcu dajal naziv vsaj neuradnega »svetovnega prvaka«. Kljub vsemu je takšen vtis še dolgo vztrajal … vse do časa Paula Morphyja (1858), ki je bil prav obseden s tem, da bi odigral dvoboj s Stauntonom.

Kakšen pomen pa je spopadu med predstavnikom Anglije in Francije ob koncu leta 1843 pripisovala »angleška delegacija« v Parizu – najbolj zgovorno pove podatek, da so ob razglasitvi zmagovalca pripravili intonacijo angleške himne! Do povratnega dvoboja k sreči ni prišlo.

Prvi turnirji

Vsekakor pa je treba izpostaviti zasluge Stauntona za organizacijo in izvedbo prvega mednarodnega turnirja v Londonu leta 1851. Prehod iz dvobojev na mednarodne turnirje je bil spočetka bolj hibriden. Staunton in organizacijski odbor prvega turnirja so upali, da bodo zbrali 32 igralcev, a se ni izšlo; nekaj odpovedi priznanih igralcev je bilo dovolj, da so morali začeti samo s šestnajstimi udeleženci. Med njimi so z listki izžrebali osem parov, žrebali pa so tudi, kdo bo v prvi partiji začel igro in katero barvo figur bo izbral. Da, prav ste prebrali. Šele proti koncu petdesetih let XIX. stoletja so dosegli konsenz o tem, da igro vedno začne igralec z »belimi« (svetlimi) figurami. Prvih osem naključnih parov je potem odigralo mini-dvoboje (najprej boljši rezultat iz treh partij, v nadaljevanju pa iz sedmih) in zmagovalci so se uvrstili v naslednji krog (četrtfinale). In tako naprej do finala, v katerem je zmagal, kakor gotovo veste, nemški mojster Adolf Anderssen. »Boksarski« knock-out sistem z naključnim sestavljanjem parov brez kakršnegakoli seznama nosilcev ima kakopak velike pomanjkljivosti.

A šahovski svet začetka XIX. stoletja je bil za današnje pojme precej neznaten. Portius je v uvodu k prvemu natisu »Katekizma šahovske veščine« – prav zdaj previdno listam po tej dragocenosti – v letu 1854 ocenjeval številčnost »vojske šahistov« v nemško govorečih deželah: po njegovi oceni je med nekaj deset milijoni Nemcev (približno štirideset milijonov) štirideset tisoč šahistov, ki jih je razporedil po številčnosti na osemnajst tisoč nabornikov, dvanajst tisoč navadnih vojakov, šest tisoč desetarjev, tri tisoč nižjih oficirjev, devetsto in enega oficirja ter devetindevetdeset štabnih oficirjev … V opombi pod črto sicer pravi, da je ponekod na šest tisoč prebivalcev en šahist. Navajam Portiusa, ker je bila Katechismus der Schachspielkunst prva šahovska knjiga Milana Vidmarja. Pa tudi zato, ker je takrat še neobstoječa Nemčija postajala konkurenčna šahovska sila.

Naslednja stopnica v razvoju šahovskega športa je bilo ameriško prvenstvo v New Yorku (1857), kjer so ponovili vzorec izločilnih dvobojev. Američani so hoteli dokazati, da za Angleži ne zaostajajo v ničemer – celo v šahu ne. Še ne polnoletni Paul Morphy, zmagovalec finalnega dvoboja proti L. Paulsenu, se je naslednje leto odpravil na najbolj znamenito šahovsko potovanje v zgodovini šaha. Nobenega dvoma ni bilo več, kdo je najboljši šahist na svetu: padali so angleški, francoski, madžarski mojstri, nazadnje pa je v Parizu podlegel še Anderssen. Morphyjeva prostovoljna »abdikacija« je nedvomno osiromašila šahovski svet, vendarle pa se je nadaljeval nezadržni pohod popularizacije in organizacije šahovskih tekmovanj. Manjši turnir v Bristolu (1861) še ponavlja izločilno formulo, prvi »pravi« šahovski turnir pa se pojavi spet v Londonu leta 1862. Štirinajst igralcev je igralo po sistemu »vsak z vsakim«, neodločene igre (remiji) pa niso štele – določene so bile ponovne igre, dokler niso dale zmagovalca. Merjenje časa so opravljali s peščenimi urami … Skratka: šele z londonskim turnirjem leta 1862 se začne moderna zgodovina šahovskih tekmovanj.

Šahovska osemdeseta XIX. stoletja

Minila so torej tri desetletja, odkar se je začela  množična zgodovina »šahovskega športa«; turnirji so bili vse pogostejši in močnejši, vzporedno pa se je krepila tudi šahovska teorija. Brez mednarodne šahovske zveze je sicer ostajalo veliko vprašanj odprtih, turnirska praksa je rojevala nove zagate in zaplete. Predvsem ni bilo samoumevno, kdo je najboljši šahist na svetu … Še živa legenda ameriškega šaha je blodila v labirintih pomračenega uma (Morphy je umrl leta 1884), med aktivnimi šahisti pa je strokovna šahovska javnost prepoznavala dva v tistem času v Angliji živeča poklicna šahista – Zukertorta in Steinitza. Slednji je veljal – tudi po lastni presoji – za neuradnega prvaka že od leta 1866, ko je v »najbolj krvavem dvoboju v zgodovini« (niti ena partija ni bila neodločena, zato sem ga tako poimenoval) z 8 : 6 premagal Anderssena. A to je bilo vse prej kot splošno sprejeto; Steinitz si je tudi v Angliji »pridelal« veliko nasprotnikov zaradi svoje nepopustljive načelnosti in zelo strupenega jezika. Potem ko je Anderssenov učenec končno prerasel učitelja (na začetku sedemdesetih), je dobil vabilo iz Anglije. Zukertort je vabilo brez zadržkov sprejel in nastalo je poldrugo desetletje nepomirljivega rivalstva. Vrhunec »časopisne vojne«, ki se ni dotikala samo vprašanja, kdo je najboljši šahist, se prenese v osemdeseta leta. Med angleškimi šahovskimi veljaki, funkcionarji in meceni je bilo veliko več simpatij do Zukertorta, še posebej po njegovem zmagoslavju na veleturnirju v Londonu leta 1883. Dve leti po Morphyjevi smrti sta se Steinitz, ki se je medtem preselil v Ameriko, in Zukertort uradno spopadla za naslov svetovnega prvaka …

Mamutski turnir na Dunaju leta 1882

Ob petindvajsetletnici ustanovitve šahovskega kluba na Dunaju sta dva barona in en cesar omogočili do takrat največji šahovski turnir: predsednik tega kluba baron Albert Salomon von Rotschild je s pomočjo – novopečenega barona – bankirja Ignaza von Kolischa organiziral jubilejni turnir; cesar Franz Josef je že tako bajnemu nagradnemu skladu (7 500 frankov) primaknil še »cesarsko nagrado« – 2000 goldinarjev. Morda bo bralce le zanimalo, koliko bi to bilo v današnji valuti? Nekoliko zaokroženo navzgor je bil nagradni sklad, ki sta ga zagotovila baronska mecena, približno četrt milijona, Kaiserpreis pa dvesto tisoč evrov! Mamutski dvokrožni turnir (vsak z vsakim dvakrat) je trajal od 10. maja do 24. junija leta 1882.  Wiener Schachgesellschaft je bilo elitno društvo, v katerega so bili včlanjeni le redki predstavniki višjih družbenih slojev, o čemer priča med drugim tudi astronomska višina letne članarine – 12 goldinarjev ali 1200 evrov. Da, da, goldinarji niso bili drobiž … zato ni moglo biti zelo številnega rednega članstva. Moj dunajski šahovski kolega Michael Enn, s katerim sem veliko razpravljal o šahovski zgodovini in še o marsičem, je v knjigi »Luftmenschen« (o dunajskih šahistih) zapisal:

»Z ustanovitvijo Dunajske šahovske družbe [oktobra 1857] si je šah dokončno pridobil vstop v ‘boljšo’ dunajsko družbo. Člani vodstva iz vrst plemstva, višjega meščanstva in visoke birokracije so klubu dajali ekskluzivnost, ki so jo zagotavljali z restriktivnimi pravilniki in visokimi članarinami. … Leta 1872 je baron Albert Rothschild prevzel predsedstvo in pokroviteljstvo Šahovske družbe, ki se je nato čez okvire šahovske igre razvila v intelektualno žarišče mesta: ekskluzivni klub okoli 200 oseb po angleškem vzoru, katerega povod za nastanek je bila šahovska igra, vendar pa ne več izključna vsebina, je postal primeren tako za politične pogovore kot za poslovna srečanja in dogovore.«

Začelo se je z razkošnim banketom z izbrano kulinariko in odličnimi sortami vina. Zdravica barona Rotschilda je dosegla vrhunec z najavo cesarske nagrade, ki je organizatorje »prisilila« v povečanje nagradnega fonda. Na koncu imenitne pogostitve so udeležencem podarili še cigare …

Zasedba na turnirju je bila prav tako elitna –  od osemnajstih udeležencev je bilo vsaj deset najboljših šahistov tedanjega trenutka, kar je razvidno iz turnirske tabele.

Posebej pomembna je bila vrnitev Wilhelma Steinitza v turnirsko areno. Po nekajletnem premoru, ko je urejal šahovsko publicistiko, komentiral in analiziral pa tudi polemiziral in si nabiral ob starih še nove »sovražnike«, je prispel na Dunaj v vlogi favorita in samooklicanega svetovnega prvaka. A niti približno ni šlo vse gladko. Dunajski turnir so poleg trajanja zaznamovali še menjave v vodstvu in dramatični boj za vrh vse do zadnjega kroga. Manjkalo ni niti nekaj zapletov ob prekoračitvi časa za razmišljanje; tudi Winawer je imel smolo, da proti Steinitzu ni pravočasno opravil 30. poteze (format je bil 15 potez na uro), toda ure takrat še niso imele slovitih zastavic, tako da so s konico žepnega nožiča (!) ugotavljali, ali je kazalec že prešel polno uro ali ne … Veliko prahu je dvignil »incident« v partiji Bird-Mason, kjer je Američanu v izgubljenem  položaju menda potekel čas (Mason je še pozneje trdil, da je potezo opravil pravočasno). A je Bird »odpravil« prisotnega sodnika, zamahnil z roko, češ, naj se igra nadaljuje – toda nadaljeval je tako slabotno, da je v nadaljevanju zapravil vso prednost, na koncu pa zapacal še remi. Uganete, kdo se je pritožil turnirskemu odboru? Mason? Narobe, pritožil se je Steinitz! Že res, da je zaslovel s svojo nepopustljivo doslednostjo, toda v konkretnem dogodku je skrbel tudi za svoj interes: Mason je bil poleg Winawerja njegov glavni konkurent za prvo mesto, medtem ko mu Bird ni bil nevaren. Steinitz je vztrajal, da mora biti Mason kontumaciran, (»ker lahko sicer igrajo kar brez ur«) in turnirski odbor je popustil pod težo Steinitzevih argumentov. V dramatičnem razpletu zadnjega kroga je imel Steinitz pol točke prednosti pred Winawerjem, ki pa ga je po že končanem zadnjem krogu čakalo še doigravanje prekinjene partije proti Weissu. Po 142. potezah se je partija končala neodločeno in prišlo je do delitve prvega mesta …

Vrhunec Winawerjeve šahovske kariere

Winawer se je po nesrečnem taktičnem spregledu proti Mackenzieju v prvem krogu dunajskega turnirja hitro pobral. Do polovice turnirja je skupaj s tem Američanom celo delil prvo mesto, medtem ko je Steinitz v prvem delu turnirja igral katastrofalno. Nekaj senzacionalnih porazov proti »spodnjemu domu« razpredelnice je pripisati skoraj desetletni odsotnosti, če ne štejemo perfektnega dvoboja proti Blackburnu (7 : 0) v Londonu leta 1876.

V partiji Mackenzie-Winawer se je približevala časovna kontrola, kakršnakoli je takrat pač bila, in Winawer je odigral namesto 29…Dh4 z nejasnimi posledicami nesrečno potezo 29…Dc5, nakar se je moral po 30.Tg8! – predati. A že v naslednjih dveh krogih je dosegel dve pomembni zmagi proti Blackburnu in Zukertortu.

Za prikaz spremenljive Zukertortove forme na Dunaju si poglejmo njegovo partijo proti Winawerju v tretjem krogu.

Zukertort-Winawer

Španka (C65)

1.e4 e5 2.Sf3 Sc6 3.Lb5 Sf6 4.d4 ed4 5.0-0 Le7 6.e5 Se4 7.Sd4 0-0 8.Sf5 d5 9.Se7 Se7 10.f3 Sc5

Ta podvarianta »Berlinske obrambe« ni posebej zahtevna za črnega. V našem stoletju jo je kot uspavalo uporabljal pokojni Vugar Gašimov.

11.b4?!

Nervozna poteza. Na vsak način hoče »pregnati« skakača, da po f3-f4 ne bo mogel na dominantni položaj na polju e4. Gašimov je v tem položaju proti Eljanovu odigral 11.Te1 in pozneje umaknil prerazvitega lovca na polje f1.

11…Se6 12.f4 f5 13.La4

Trmasto vztraja pri postavitvi lovca na daminem krilu, čeprav bi ga bilo logično in naravno povleči nazaj na polje e2 z neznatno prednostjo belega.

13…c6 14.Lb3 a5 15.ba5 Ta5

Prva časovna kontrola je srečno mimo in položaj lahko mirno presodimo v korist črnega, vsaj mikroskopsko.

16.Ld2 Ta8 17.Le3 c5 18.c3?! b5 19.Sd2? c4 20.Lc2 Da5

Začetek srednje igre z Winawerjevo pobudo: namesto 20…Da5 bi bilo še bolj učinkovito 20…d4!

21.Tf3 Lb7! 22.Th3 g6?

Verjame v nevarnost napada na kraljevem krilu in izpušča velik del prednosti. Hladnokrvno 22…d4! bi Winawerju zagotovilo odločilno prednost – preverite!

23.Sf3 Dc3 24.Sd4 Sd4 25.Ld4 Da5 26.De2?! Tae8?

Spet preveč oprezno. Bojazen pred »odklopitvijo« kmeta na e-liniji je povsem odveč.

27.Df2 Sc6 28.Lb6 Da6?! 29.Lc5 Tf7??

Pozor: časovna kontrola! Ne vem, koliko časa je Zukertortu ostalo za izvedbo zadnje poteze pred časovno kontrolo, vendar je dejstvo, da tudi veliki mojstri pod pritiskom zelo »slabo vidijo« …

30.Dh4?? Sd8!

Očitno je Winawer z olajšanjem ugotovil, da je še pravočasno odskočil – preden bi zgrmel v prepad … Ste ugotovili, česa Zukertort ni videl? Po tej obojestranskem slepilu Winawer ni več izpustil prednosti.31.Te1 Dc6 32.Ld4 Se6 33.Df2 b4 34.Tb1 Ta8 35.Tb4 Ta2 36.Tc3 La6 37.Tb8 Tf8 38.Tb1 Lb5 39.De3 Dd7 40.h4 La4 41.La4 Da4 42.Kh2(?) Tg2 Zukertort je prestal še eno časovno kontrolo, potem pa se v 47. potezi le predal. 0-1

Na Poljskem se v tedanjem dnevnem tisku ni veliko pisalo o šahu. A po Winawerjevem vrhunskem rezultatu z delitvijo prvega mesta na Dunaju se je oglasil še znameniti poljski pisatelj Bolesław Prus, ki je bil tudi šahovski navdušenec. 2. julija 1882 je v časopisu Nowiny napisal članek z naslovom Gospod Szymon Winawer – naslednik kralja Jana Sobieskega, v keterem berem: »Z Avstrijci imamo veliko več uspehov. Skoraj 300 let po zmagi Sobieskega v Bitki za Dunaj je bil gospod Szymon Winawer tam na ekspediciji in izbojeval še eno dunajsko zmago – na šahovnici, kakopak.« (Zavezniško nemško, avstrijsko in poljsko vojsko je poljski kralj in vojskovodja Jan III. Sobieski poleti leta 1683 vodil do zmage pred obkoljenim Dunajem, op. D. Š.)

Seveda v enakem točkovnem izkupičku obeh zmagovalcev turnirja lahko vidimo tudi razliko: Steinitz je predvsem v drugem delu nabiral točke proti močnejšim nasprotnikom zgornje polovice, medtem ko je Winawer z nekaj sreče »poradiral« igralce iz spodnje polovice tabele. Kakorkoli – pravila dunajskega turnirja so v primeru delitve prvega mesta predvidevale dve dodatni partiji. Drama za zajetno nagrado se je nadaljevala. Pogledali si bomo prvo partijo, ki je pripadla Winawerju, ker se je Steinitzu pošteno sfižila »nesmrtna partija«, v drugi pa je zagrizeni bodoči svetovni prvak iztisnil vodo iz kamna. Winawer je tako dolgo igral »na remi«, da je v daljni končnici – izgubil! Tako sta si Winawer in Steinitz razdelila prvo in drugo nagrado na tem veleturnirju (vsak po 1000 goldinarjev cesarske nagrade in 1750 zlatih frankov, kar jv današnji vrednosti znese skoraj po 150 000 evrov za vsakega).

Steinitz-Winawer

Francoska (C00)

1.e4 e6 2.e5!?

Steinitzev patent, ki ga je večkrat že uspešno »vnovčil«; tudi v rednem delu ga je igral proti Winawerju in se srečno izvil iz slabšega položaja ter tik pred časovno kontrolo preobrnil tek igre, nakar je Winawer prekoračil čas za razmišljanje. A Steinitz je bil znan po trmastem vztrajanju pri izbranih otvoritvenih potezah.

2…f6 3.d4 c5 4.dc5 Lc5 5.Sc3?! Dc7?! 6.Lf4 Db6

V tem položaju bi se po 7.Sh3 Sc6 8.Ld3 fe5 9.Dh5 Kf8 10.Le5 Se5 11.De5 d5 razvil zanimiv strateško-taktični boj s približnim ravnotežjem, a Steinitz se je raje odločil za tvegano (in nekorektno) kombinatoriko …

7.Dd2? Lf2 8.Df2 Db2 9.Kd2 Da1 10.Sb5 Sa6?!

V nepreglednih komplikacijah bi bilo kljub vsemu nujno vzeti kmeta 10…fe5. Steinitzu se je vsaj za zdaj pogum obrestoval.

11.Sd6 Kf8 12.La6 ba6 13.Dc5 Se7 14.Se2 Dh1

Nastavek za nesmrtno partijo: žrtev obeh trdnjav v Anderssenovem slogu!

15.ef6 gf6 16.Lh6 Kg8

Žal pa je v tem napadu premalo sil za zmago in Steinitz bi lahko izvlekel največ remi: 17.Se4 Dh2 (Ali pa 17…Kf7 18.Sd6 Kg8 s ponavljanjem potez.) 18.De7 Dh6 19.Kd2 Lb7 20.Sf6 Df6 21.Df6 Le4 in črni se ubrani.

17.Dd4? Dh2!

Izkaže se, da 18.Df6 ni smrtonosna grožnja, ker ima črni po 18…Dd6 19.Ke1 Sf5 »vse pod nadzorom«. Steinitz zaenkrat še ni obupal…

18.Lf4 Dh5 19.Df6 Sd5 20.Dd8 Kg7 21.Da5 Sf4 22.Dc3 e5 23.Sf4 Dg5 24.g3 Tf8 25.Se4 De7 26.Sd5 De6 27.Sc7 Dh6…, naposled pa je  moral priznati poraz. 0-1

Szymon Winawer je še do leta 1901 sodeloval na različnih turnirjih, vendar ni več dosegal vrhunskih rezultatov. Po skromnem devetem mestu na »Zukertortovem turnirju« v Londonu leta 1883 je v istem letu dosegel še zadnji uspeh v Nürnbergu, pozneje pa so leta (in bolezni) že naredili svoje.

Za konec sem prihranil originalno partijo iz njegovega zadnjega turnirja v Monte Carlu, kjer je Marshallu že na začetku turnirja serviral novo idejo v Slovanski obrambi.

Marshall-Winawer

1.d4 d5 2.c4 c6 3.Sc3 e5!?

Nekakšen hibridni Albinov protigambit z dodatkom potez Sc3 in c6. Marshall je bil izkušeni lisjak, a tokrat je Winawer lisjaka prelisičil!

4.cd5

Trdili so, da je najboljši način za ovrženje  Winawerjeve poteze 3…e5  (podobno kot pri Albinovem protigambitu 2…e5) samo poteza 4.de5, kar pa le ni tako jasno …

4…cd5 5.e4!?

Tipični Marshall – namesto pozicijskega 5.de5 hoče raje ribariti v kalnem.

5…de4 6.d5?!

Aljehin je predlagal 6.Lb5 z malenkostno prednostjo belega.

6…Sf6 7.Lg5 Db6

In še tipični Winawer – po 7…Sbd7 bi bila prednost črnega že kar spodobna.

8.Lf6 gf6! 9.Lb5 Ld7 10.Ld7 Sd7 11.Sge2 f5

Izbrano tretjo otvoritveno potezo bi lahko poimenovali kar Winawerjev protigambit in v tej »matični« partiji se Frank Marshall ni ravno izkazal. V enajstem krogu istega turnirja v Monte Carlu je bila Winawerjeva poteza še enkrat preizkušena, in sicer jo je igral Dunajčan Georg Marco proti Semjonu Alapinu, ki se tudi ni dobro znašel in izgubil. Položaj na sliki zgoraj brez težav ocenimo v korist črnega, zato se je Marshall verjetno odločil, da bo stvari še bolj zapletel.

12.Da4?!

Poteza ima smisel samo, če črna dama »zagrize v mehko« (12…Db2) z nepreglednimi komplikacijami in posledično nejasno igro. Kaj pa sicer?

12…0-0-0!

Brez bojazni: kralj bo odpešačil z odprte c-linije in prednost črnega postaja očitna. A Marshall še poskuša prestrašiti Winawerja s petardami.

13.d6 Kb8(!) 14.Dc4 Sc5 15.0-0 Dd6 16.Df7 Dg6 17.Dc4 Tg8 18.g3 De6

Prehod v končnico sicer ni najbolj učinkovita rešitev, je pa najmanj stresna. Partiji bomo sledili vse do konca zaradi elegantne realizacije prednosti.

19.De6 Se6 20.Tad1 Sd4 21.Kg2 Lc5 22.Sa4 Le7 23.Sac3 h5 24.Sd4 ed4 25.Se2 Lf6 26.b3 Le5 27.Tfe1 d3 28.Sg1 h4 29.Sh3 Tc8 30.Tc1 hg3 31.Tc8 Tc8 32.hg3 Tc2 33.Sf4 Ld4 34.Tf1

34…Lf2!

Marshall bi lahko vzel 35.Tf2, toda po 35…d2! zanj ni več upanja (Slabše bi bilo 35…e3? 36.Tc2 d2 37.Kf3! d1D 38.Te2 in beli še diha).

35.Kh3 Ta2(?) 36.Kh4 d2 37.Td1 Ld4 38.Se2 Ta1 39.Td2 Le3 40.Td8 Kc7 0-1

Duhoviti sklepni akordi!

S to partijo se poslavljamo od ustvarjalnosti najbolj žlahtnega kavarniškega velemojstra druge polovice XIX. stoletja. Szymon Winawer je živel v Varšavi še do leta 1919. Na spodnji sliki najdete ostarelega »čarovnika iz Varšave« skrajno levo – zasluženi dremež med šahisti …